Evo pa sem spakirala vso opremo, še dobro, da jo peljejo z žičnico, če ne bi se lih do nedele privlekla na vrh Kamniškega sedla…. Akcija gremo! In že je četica malo več kot tridesetih ljudi sopihala proti koči. Po nastanitvi in večerji nas je Alen, vodja tečaja, razdelil po navezah, dva tečajnika in inštruktor, in že je sledila priprava na prvi dan. Prerisati je bilo potrebno skico, naštudirati vstop v smer, pripraviti vso potrebno opremo in končno je bil čas za spanje. Kljub težkemu pričakovanju naslednjega dne smo vsi v trenutku popadali v postelje.
» Jera, kaj je to, a se men sam zdi, a tle neki flešira?« Ko se ves zaliman zbudiš, odpreš oči in vse nekaj utripa…ne ne nekaj ni vredu…. »Ha, ha, to je vetrnica, pa sonce se not bliska!« Dons gremo plezat... Po zajtrku se razpršimo na vse smeri, eni v Planjavo, drugi v Brano, eni celo na Zeleniške špice… Naslednjih par ur se že sliši zabijanje klinov, spusti varovanje…kaj….podri varovanje……pazi kamen…kaj….konc štrika…..dej nehej žvižgat tle se nč ne sliš……še deset metrov…..jaz ne morem izbiti klina čuj…..grem… In tečaj se je začel…
Pretaknili smo skoraj vsak kotiček Brane in Planjave in se učili varnega gibanja v steni, spoznali smo tudi skrotje…in kot bi rekel Aleksej: »Alpinizem ni turizem!« Vsaka naveza se je poskušala čimbolj praktično seznaniti s plezanjem v skali…kako pomembno je dobro varovanje, komunikacija, kako hitro skreneš s poti, kam vstaviti prijatelja, lahko rečem, da smo vsi napredovali iz zapestne tehnike zabijanja klinov na ramensko tehniko izbijanja. Začeli smo se zavedati odgovornosti ne le do sebe, pač pa tudi do soplezalcev. Zadnji dan tečaja pa smo nekateri že dokaj suvereno sami v navezi preplezali smer.
Tako kot vsega lepega je bilo tudi alpinističnega tečaja na Kamniškem sedlu prehitro konec. Ostane nam le spomin na rdeče nebo nad Planjavo, tišoče lučk Kamnika v temni noči, kung fu pande, ki se podijo po vrhovih, ter žuljave roke zaradi izpitih klinov
