Danes sem se spovnil, da bi lahko peš šel pogledat na Storžič, kar je bilo včeraj planirano za smučat.
Štartal sem precej pozno, in ker sem bil sam, brez visokih ciljev...
Štartal sem iz Povelj na dobrih 700m in po dobro uhojeni poti hitro prišel na pl. Javornik. Od tam naprej pa gazi ni bilo več. Občasno sem malo sledil ene stare 2D stopinje, ki niso nič pomagale, tako da sem 700 višincev sam gazil. Očitno zadnji teden tukaj ni nobeden hodil. Držal sem se precej visoko (levo) v grabnu, ker je globlji sneg bil skorjast, mestoma pa tudi kložast. Tako sem zavil v eno grapo prehitro. Če ne bi bilo klož in morebiti še kakšen kamerad zraven bi bla res lepa smerca, tako pa sem se vrnil in poskusil v naslednji. Razmere so ble tudi tam bolj boge, rajši sem iskal trave kot sneg, samo do grebena pa je le šlo. Tam so se pokazale stopinje predhodnika, ki je moral štartati z Laškega. Tako da sem zadnih par metrov do vrha od veselja kar potekel, gleda na to kako sem se prej vlekel. Na vrh so istočasno pristopali tudi Hrvati s severne strani. To je bila polek gamsov tudi edina družba ki sem jo bil deležen na celi poti.
Sestopal sem še malo južneje kot pri vzponu. Tu so se mi je zdel sneg bistveno boljši in če bi imel bord bi se najverjetneje peljal do koče. Dol je šlo res dobro, tako da sem bil z malico vred v slabih dveh urah pri avtu. A, ja...od koče dol je švoh za smučat, oz. več kot pol poti sploh ne bi šlo, ker je premalo snega.
Še par slikc:
https://picasaweb.google.com/jasa.saraz ... directlink
P.S.
dejte še ostali kej delit z nami svoje dogodivščine, ne samo zase skrivat. vsake tolko je fanj kej prebrat...
Lp
dobra alpinistična turca, ki zahteva vse prvine alpinizma 
