Da se pohvalim. Jaz sem včeraj treniral.
Hotel sem izziv in sem si rekel, grem na Grmado (polhograjsko). Teči. Kar je, vsaj zame, pretežno oksimoron.
Pa poskusim.
Prvih 10 metrov odlično.
Drugih deset metrov malo manj.
Khm, tretjih deset metrov se mi začnejo risati meketajoče koze pred očmi.
Četrtih deset spoznam, da so bile koze prave, le da sem pljučno krilo, vsaj eno, pozabil doma.
Se ustavim, se nadiham in v tempu hitrejše hoje naprej.
Na ravnem tečem, če se da. Da se bolj poredko kot pogosto.
Pridem na vrh, kot da bi bil na Everestu. Srečen.
Tam ugotovim, da je to predvrh in da je vrh cca. 200 metrov zračne razdalje naprej.
Šment.
Se spustim iz predvrha, prvič tečem z lahkoto in se tudi z lahkoto skoraj razbijem.
Ko se steza začne vzpenjati zopet ubacim u prvo in počasi v klanec.
Vrh. Zopet sem srečen kot krava na pašniku spodaj.
In mi gre tek navzdol kar, kakšno koreninco preskočim, se ne ustavljam in sem vesel. Nekaj začne koleno škripat, s podplati tolčem kot SCT pri urejanu cestišča, ampak kaj se bom sedaj ustavljal, če mi gre.
Se zadovoljen spokam v avto, počakam na spremljavo, gremo na pico (le pol, le pol!) in pir in dan je bil radosten.
Danes, koleno ko jabolko, ga hladim, tako da bom verjetno nekaj dni počival in upal, da bo bolje.
Vsekakor, bravo jaz.
S.
pol pa ni šale, bo pa res treba začet trenirat 
.
