... obljubljal je sneg.
Z Barbaro optimistično zavijeva proti Vršiču in na tretji serpentini parkirava avto, potem pa pancerje na smučke, smučke na ruzak, ruzak na rame
.... in zvizneva s ceste, preden začudenim mimovozečim povzročiva nesrečo
- pogledi so bili namreč kar pisani -"obljubljenih 22 stopinj, tedve pa s smučmi in bordom". no ja... ne dava se motit, niti kuharci pri koči, ki se nama smeje "kakostapavedveoptimistični" .... po dobre pol ure, premagovanju hudourniških bolderjev, z dodatno opremo na hrbtu, prideva do prvega jezika snega
wuuuuhuu.. končno!!! smuči na noge pa po flanki gor.Po raznih špekulacijah in kalkulacijah, kater snežni jezik je najdaljši, sva se odločili za desno flanko (gledano navzgor), se pravi da sva pristopali in smučali pod Razorjevo steno. Kar se je izkazalo za megalomastično supersastično huronsko najboljšo odločitev, prišle sva do Kriške stene in preden so se vsi kamni in snežno vodeni slapovi odločili pridet v dolino, zvisnile po isti strmini navzdol.
Držale sva se leve, da sva prestopile pod Razorjevo steno... potem pa še samo slalom med kamenčki...
Sneg je bil pomladi in temparaturam primerno zmehčan. Ampak smuka je bila pa odlična!
ob 1h sva bili že na gobovi juhi in pasulju. ob 3h sem že spet sedela za računalnikom in razbijala po tipkovnici... ampak tokrat, s kotički ust točno pod ušesi
ps: še vizualni dokazi http://picasaweb.google.si/tadeja.bozic ... no10523721#
