Mihčeva grapa
Objavljeno: 18 Mar 2013, 12:09
V soboto sva z Lukom izkoristila nizke temperature in zarinila v strmo pobočje Rjave skale – terena pod nihalko na Vogel, ki ga razi vrsta grap različnih zahtevnosti. V dobrih razmerah jih je mogoče tudi presmučati.
Luka je najbolj narajcala Mihčeva grapa s svojimi skoki (30-50 stopinj, trije skoki 60-85 stopinj, kopni del – IV, cca. 700 m). Ko je plazovno varnost v grapi potrdila še bohinjska plezalska legenda, ni bilo nobene ovire več. Jutro je bilo jasno in mrzlo, plazovina v spodnjem delu grape obetavno trda, skoki pa ... zajebani: kopni, rahlo poprhani in bolj skromno porasli z zmrznjenimi travami, tudi možnosti varovanja so bile bolj piškave. Absolutni zmagovalec je drugi skok, v katerem so po moji krivdi ostali klin, gurtnca in vponka. Luka je vse težave pogumno premagal v vodstvu.
Višje svež sneg, mestoma tudi mehka kloža, ki seže čez kolena, vseeno pa je bilo pod nogami ves čas čutiti trdno podlago. Na koncu grape sva izbrala desni izstop, zadnjih nekaj deset gozdnatih metrov do smučišča sva gazila do popka. Za vzpon sva porabila 7 ur (po časovnici), za sončenje v Merjascu in uživanje v kičastih razgledih slabo uro, za sestop po Žagarjevem grabnu pa še slabi dve uri.
Rjavo skalo odlikuje udoben dostop, velika višinska razlika in varen, ne predolg sestop. Bolj skromne opise grap je mogoče najti v vodniku Bohinjske stene.
Luka je najbolj narajcala Mihčeva grapa s svojimi skoki (30-50 stopinj, trije skoki 60-85 stopinj, kopni del – IV, cca. 700 m). Ko je plazovno varnost v grapi potrdila še bohinjska plezalska legenda, ni bilo nobene ovire več. Jutro je bilo jasno in mrzlo, plazovina v spodnjem delu grape obetavno trda, skoki pa ... zajebani: kopni, rahlo poprhani in bolj skromno porasli z zmrznjenimi travami, tudi možnosti varovanja so bile bolj piškave. Absolutni zmagovalec je drugi skok, v katerem so po moji krivdi ostali klin, gurtnca in vponka. Luka je vse težave pogumno premagal v vodstvu.
Višje svež sneg, mestoma tudi mehka kloža, ki seže čez kolena, vseeno pa je bilo pod nogami ves čas čutiti trdno podlago. Na koncu grape sva izbrala desni izstop, zadnjih nekaj deset gozdnatih metrov do smučišča sva gazila do popka. Za vzpon sva porabila 7 ur (po časovnici), za sončenje v Merjascu in uživanje v kičastih razgledih slabo uro, za sestop po Žagarjevem grabnu pa še slabi dve uri.
Rjavo skalo odlikuje udoben dostop, velika višinska razlika in varen, ne predolg sestop. Bolj skromne opise grap je mogoče najti v vodniku Bohinjske stene.
Lepo. 
Zdaj pa napiši še prispevek pod kaj dogaja in prilimaj kako fotko. 
jaz sem tam enkrat ril okoli leta 98/99 