Malo razmišljal o plezanju, plezanju kot športni aktivnosti z veliko, torej s posebnimi treningi, prilagojeno prehrano, načrtovanim preživljanje športnega tedna, se pravi plezanju kot športnemu udejstvovanju kjer se nekdo skrbi tudi za napredek v plezalni formi in dvigu znanja in nekako ugotavljam, morda se motim, da obstaja precejšnja razlika, begajo pa me razlogi.
Ko sem končal prvi svoj trišport sem se na to kar se da, glede na vse okoliščine, skušal resno pripraviti. Vedel sem, da imam ob plezanju malo časa, iztržek naj bi bil pa čim boljši, vsaj zame nima smisla na tekmi nekaj veslati in v rikverc hoditi. To pomeni, da sem v avgustu, kolikor sem imel časa precej resno pristopil k zadevi, prebral kakšno (knjigo in revije) o treningih, bolj pazil na to kaj jem, ter svoj prosti čas organiziral tako, da sem lahko opravil tudi dva, čez vikend pa tri treninge na dan in v tem mesecu treninge stopnjeval po intenzivnosti kot količini. Glede na časovno dimenzijo in službo je bil edini problem 6 dni na to početi (sedmega sem ponavadi plezal), ne da bi bil precej utrujen in da sem bil ves čas dovolj motiviran, ampak je, vsaj kot sem si sam predstavljal, uspelo. Kot pravi Lance, pain is temporary, quiting is forever.
Pa sem potem razmišljal, da se plezanja ali celo alpinizma, ki je precej resna zadeva bi rekel, in zahteva precej vzdržljivosti, znanja, časovne predanosti, lotevamo na manj resen način in je vsaj kot predstava športa, morda bolj dojeman kot hobi. V revijah kot je Alpinist, Climbing ali Rock and Ice je komaj kak članek o treningih, o prehrani še bolj redko, o nekem cikličnem treniranju ali dvigovanju forme čez leto do julija-avgusta, ko jo najbolj potrebujemo, skoraj nič. O tem sicer govorimo v AŠ, nekaj je v knjigah, ampak bolj kot da bi moralo biti tam, ne da bi to sploh lahko pomagalo. V letošnji junijski številki Rock and Ice letos je na prvi strani veliko posebno oznanilo vsebine številke, ki da je posvečena treningom (za boljše plezanje). Khm, Triathlete ima – btw, vsaka številka ima preko 200 strani – vsaj tretjino revije, če ne več, posvečeno temu. In precej manj slikovitih podob plezališč in sten seveda.
Verjetno je za to več razlogov, preveč da bi jih lahko sploh na kratko opisal. Prvič, resno tekaštvo, kolesarstvo ali trišport kot najbolj množični rekreativni športi so bolj organizirani okoli treningov in (bolj) primerljivih rezultatov. Plezanje je na drugi strani bolj dojemano kot hobi, enako ali še bolj pa se mi zdi, da mora biti tako prikazano s strani udeležencev (ah, jaz sem do prve 7a prišel s plezanjem enkrat na mesec, itd…). Ja, tudi čas na Vršič pod 45 minutami se lahko postavi zgolj z jutranjimi lovljenji zelenih luči na poti v službo…. Pa če pustimo, da je samo frikanje lahko vzeto na tak način, se mi zdi to pri alpinizmu morda malo manj resno. Po 12 ur in več napornega miganja bi lahko pomenilo tako resno pripravo v vzdržljivosti, kot pravilno izbiro hrane pri tem in še bolj pred samimi težjimi vzponi. Morda lahko nekdo na maratonu reče pri 30 km, jaz se tega ne grem več, na sredini stene ob izčrpanosti je to malo težje in precej nevarnejše. Pa se mi zdi, da se večina ne ukvarja z vprašanji, kot ali bi bilo mnogo bolje ako bi pred zahtevnejšim vzponom naslednji dan raje pojedel krožnik makaronov kot svinjski zrezek… Razlog za tako različen pristop morda izhaja tudi iz tega, da je alpinizem, v obliki športne aktivnost pol-zaprtih družbenih skupin, mnogo dlje prisoten kot drugi športi - ko ljudje npr. za makarone sploh niso vedli in so bili veseli, če so dobili za plezanje kako staro nemško najlonsko vrv in kos slanine-, da so tudi ustvarjalci literature (knjig, revij) sami najprej zavzeti alpinisti ali plezači, pri drugih – še posebej novodobno množično rekreativnih športih- pa so morda prej difovci, zdravniki, fiziologi in potem tekači, kolesarji, itd… In morda, da je plezanje in alpinizem veliko bolj doživljajski kot ostali športi, kjer je rezultat veliko bolj pomemben kot opazovati gozdove čez katere tečeš in se voziš…
Zgolj moje razmišljanje, saj je verjetno vrhunsko športno plezanje in vrhunski alpinizem (z odpravami) bolj tak, in morda čas bolj resnega (množičnega) pristopa še prihaja, kljub temu, da je pri izobraževanju ravno obratno, resna alpinistična šola, vendar potem precej bolj prosto po prešernu pri izbiri ciljev, treningov, itd. Ali pa je morda vse skupaj precej bolj prisotno kot se vidi, vendar nepomembno ali samo po sebi umevno? Kako mnenje?
S.
